Social Media

Prvomajski oddih v Neaplju

Čas je bil za nov izlet. S prijateljico Kajo sva želeli nekam na toplo, nekam blizu, nekam, kjer še nisva bili, in nekam, kamor bi lahko odleteli za ugodno ceno. In tako sva se odločili za … tadaaaam … Neapelj! Super! Več kot odlična ideja – italijansko mestece je oddaljeno eno uro vožnje z beneškega letališča, čez prvomajske počitnice je bilo že prijetno toplo in nobena še ni bila v Neaplju. 


Pakiranje, vožnja do letališča, check in, končno vzlet in vožnja med oblaki. Jaaa, spet tisti najboljši občutek na svetu. Škoda le, da sva potovali ponoči. Zaradi enourne zamude letala sva v Neaplju sva pristali malo čez polnoč. Javni prevozi niso več vozili. Kljub opozorilu, naj bova previdni s taksisti, ki turiste radi »prinesejo okrog«, naju je taksist v manj kot 15 minutah izropal za 33 eur. Žal je bil to edini možni prevoz do 15 km oddaljenega hostla. Četudi nama je sprva obljubil ceno, ki jo bo pokazal taksometer, je taksist dvojno podražil zadevo in nama na koncu zaračunal še cestnino, prtljago … Zaman sva vztrajali pri ceni taksometra. Zabrusil nama je, da naju ne razume, zaprl vrata in izginil v črno noč. Midve pa šokirani obstali odprtih ust na parkirišču hostla. Ja, res super prvi vtis o Italiji. 


Na sploh je najino potovanje po južni Italiji v nama pustili mešane občutke – arogantni šofer ni bil edini šok. Presenetilo naju je, da ljudje na jugu Italije nimajo pojma, kje leži Slovenija, da je njihova geografska (oziroma splošna) razgledanost slaba, prav tako pa tudi njihovo znanje angleščine ne blesti ravno. A po drugi strani so nama mimoidoči (ki sva jih prosili za pomoč) vedno prijazno odgovarjali in nama pomagali, četudi smo se sporazumevali z rokami, v italijanščini in še najmanj v angleščini. Potrdil se je stereotip o groznih šoferjih, odpadkih in smradu na ulicah ter zelooo glasnih Italijanih. Po drugi strani pa jug Italije ponuja odlične pice, korosane in slaščice (sploh slaščica baba di Napoli je res odlična), Italijani znajo šarmirajo s svojo karizmo, turiste pa navdušujejo tako z naravnimi kot kulturnimi znamenitostmi in zavidljivo bogato kulturno dediščino. 

STARO MESTNO JEDRO 
V novo jutro so naju prebudili sončni žarki skozi okno, ki je imelo pogled na mestni vrvež in morje v ozadju, in petje ptičev. Da bi čim bolj izkoristili dan, sva se hitro spravili pokonci in se z metrojem odpravili na jutranji ogled mesta. Srce Neaplja je staro mestno jedro, ki je že od leta 1995 del UNESCO-ve svetovne kulturne dediščine. Svoj čar ima sprehod po ozkih uličicah, kjer na špagi med okni plapola sveže oprano perilo. 


Ob Neapeljskem zalivu stoji mogočna trdnjava Castel Nuovo, ogromen grad z okroglimi stolpi, ki pozdravlja obiskovalce, ki v to sredozemsko mestece priplujejo po morju. Ogledali sva si grad od zunaj, obiskali bližnjo galerijo Umberto I (ki zelo spominja na milansko galerijo) in res izjemen ter veličasten trg Piazza del plebiscito, ki ga obdajajo bazilika, palača in operna hiša. Po ogledu mestnih zanimivosti, prvi jutranji dozi kofeina in sveže pečenem rogljičku (s tolikšno dozo Nutelle, da je je bilo celo zame preveč) sva se odpravili do pristanišča, od koder sva se odpravili na otok Procida


POZABLJENO MESTECE HERKULANO 
Leta 79 je izbruhnil ognjenik Vezuv in uničil mesteca ob Neapeljskega zaliva. Večina pozna zgodbo Pompejev, medtem ko je mestece Herkulano – ki ga je prav tako prekril vulkanski prah – ostalo manj znano. 


Midve sva se odpravili v Herkulano, sicer manjše mestece (in cenejša vstopnina), a za razumevanje zgodovine veliko pomembnejše. Za razliko od Pompejev, kjer so ostali stebri in infrastruktura mesta, je Herkulano vse do danes ohranil številne freske, mozaike, kipe, hiše, situle, celo okostja takratnih prebivalcev. Res se zdi, kot da se je tukaj čas ustavil v hipu, ko je mesto dosegla lava. Tako se lahko sprehajaš med hiškami, se navdušuješ nad njihovimi termami in kanalizacijskimi sistemi, ki so jih že poznali. Razpeti med občudovanjem in navdušenjem tega antičnega mesteca in žalostni ob usodi nič hudega slutečih prebivalcev, ki jih je v nekaj sekundah zajela lava, sva mešanih občutkov zapustili Herkulano. 


OČARLJIV FIORDO DI FURORE 
Z vlakom, kasneje pa z lokalnim avtobusom sva se odpeljali proti obali Amalfi. Na Instagramu sem med čekiranjem tega dela Italije zasledila prikupen fjord, zato sva se odločili, da si ga bova ogledali. Ko smo se približali tabli z napisom Fiordo di Furore sva se hitro prerinili do vrat in izstopili iz avtobusa. Po kamnitih stopnicah sva se spustili do obale. Vaaaau, v živo je razgled še lepši kot na slikah. Nič kaj turistično oblegano, nekaj privezanih čolničkov, plaža s kamenčki in neokrnjena narava. K sreči je fjord turistom še neznan, nikjer v bližini ni niti urejena parkirišča niti stranišč. Pogrnili sva si brisače, pojedli rogljičke, ki sva jih zjutraj kupili, in spili coffe to go. Sanjski kotiček za napolnitev baterij. Škoda, da nisva vzeli s seboj kopalk. 

POSITANO - SLIKOVITE HIŠKE, VKLESANE V SKALO 
Z avtobusom sva se odpeljali nazaj proti mestu Positano. Slikovito mestece, vklesano v steno in se spušča vse do morja, je res nekaj posebnega. Sprva je bila to revna ribiška vas, ampak je zaradi raznolikih barvnih fasad hišk, ki se dvigujejo nad morjem in izgledajo res pravljično, začela privabljati turiste. Danes je tukaj takšna gneča, da komaj dobiš prosto parkirno mesto ali stol v lokalu.  


SORRENTO - OČARLJIVO SREDOZEMSKO MESTECE 
Popoldne sva preživeli v mestu Sorrento. Še enem očarljivem obmorskem mestecu s čudovitimi plažami in raznobarvnimi hiškami, prelepimi, tlakovanimi ozkimi uličicami, kjer na vsakem koraku ponujajo limončelo, limonine piškote in sivko. 



Instagram

Theme by BD