Social Media

V dolini reke Soče - Bovec, Kobarid, Tolmin

Prvomajske počitnice sva preživela nekoliko drugače – namesto skoka na morje ali v katero od sosednjih prestolnic sva se odpravila v naravo. Uživala sva v naših najbolj severnoprimorskih krajih, v čudovitem okolju ob smaragdni Soči, ob pogledu na lesene brvi, izvire in druge mojstrovine, ki jih je ustvarila narava. Kljub dežju sva preživela tri čudovite dni v zgornjesoški dolini, oči spočila ob pomirjajočih zelenih travnikih in gozdovih bližnjega Kanina, pljuča napolnila s svežim zrakom, spominsko kartico pa z dihjemajočimi prizori. 


Ljubljana–Most na Soči–Tolminska korita 
Zjutraj sva se odpravila iz Ljubljane. Udobnost avtoceste sva tokrat zamenjava za zelene ravnice, gozdove, občasna gručasta naselja in se peljala skozi naselja, ki jih sicer najverjetneje ne bi obiskala. Skozi Železnike in Most na Soči sva prispela do Tolmina, najine prve destinacije, kjer sva si ogledala Tolminska korita. Waaau! Pogled s 60 metrov nad strugo, ki si je vrezala pot skozi kamnine, je čudovit. Ko sva se po gozdnih stopnicah spustila k reki, pa naju je pogled očaral. Tako zelo lepo se je sprehajati po brveh nad čisto vodo in poslušati njeno žuborenje. 


Kobarid 
Pot sva nadaljevala do Kobarida. Najprej sva obiskala italijansko kostnico in cerkev na vrhu hribčka, nad mestom. Do tja vodi strma asfaltna cesta med križevim potom. Kostnica je nenavadna in ravno zaradi tega tako zanimiva, na vrhu pa stoji cerkvica svetega Antona. Kostnica je v obliki osmerokotnika, v dveh koncentričnih krogih so nameščene niše z imeni in čini več kot 7000 padlih italijanskih vojakov. Vstop v cerkev je sicer zaprt s kovinskim rešetom, a si lahko njeno notranjost ogledaš skozi rešeto. 


Odpeljala sva se do Napoleonovega mostu, kamnitega mostu nad sotesko smaragdne Soče, tik pred mostom sva zavila po ozki in neasfaltirani cesti proti kampu Lazar, kjer sva parkirala. Naprej sva se odpravila peš, mimo kampa in se po stopnicah spustila do brvi čez Sočo. Že ta prizor je čudovit, saj je vsenaokrog čudovita, neokrnjena narava, pod nama čista Soča. Zavila sva levo v gozd. Na poti sva videla nekaj katakomb in po manj kot 15 minutah zmerne gozdne hoje prispela do Malega Kozjaka. Od tam sva se odpravila še malo globlje v gozd in kmalu zagledala smerokaz. Po vse ožjih stenah, po mostičkih čez potok, stopnicah in leseni potki sva »vstopila« v jamo, kjer se nahaja čudovit slap - Veliki Kozjak, ki pada preko razbrazdanih skal v čudovit tolmun.


V kampu sva se ustavila na pijači in tradicionalnih čompah. Gre za kuhan neolupljen krompir in slano ovčjo skuto. Preprosta in priljubljena jed na Bovškem. 


V osrčju mesta sva obiskala Kobariški muzej, kjer sva se vrnila dobrih 100 let v preteklost, okusila grozote vojne, si ogledala film o gorskem bojevanju v Julijskih Alpah in 12. soški bitki, prisluhnila zgodbi partizana in se prepričala o hrabrost pogumnih partizanov. 


Bovec 
Zbudila sva se v oblačno soboto, okoliške gozdove je prekrivala megla, a to nama ni prekrižalo načrtov. Najprej sva si privoščila obvezno jutranjo kavo v baru Gouf v središču Bovca (ki ima res odličen interier), nato pa si ogledala slap Boka. Avto sva parkirala na urejenem parkirišču ob cesti in sledila smerokazom za razgledno točko na slap. Slap meri 106 metrov, zaradi širine in pretoka vode pa je to najmogočnejši slap pri nas. Nama ga kljub deževju in spomladanskem terminu ni uspelo videti v njegovi največji veličini, a že pogled na gromozansko steno in reko Sočo, ki si utira pot po kamenju, je očarljiv. 


Naju je pa zato toliko bolj očaral čudovit slap v smaragdnozelenem tolmunu. Ko sva že mislila, da sva se izgubila nekje v vasi Plužna in bova pripeljala nekomu na dvorišče, naju je tabla usmerila, naj zavijeva levo. Zmanjkalo je asfaltirane poti, a se je pred nama odprl pogled na veliko parkirišče. Torej sva le prišla prav. Sledila sva zvoku žuborenja in po 15 minutah hoje prispela do slapa Virje. Potok Glijun pada po 20 m široki in 12 m visoki »kamniti pahljači«, poraščeni z mahom in algami. Pod seboj pa je ustvaril kotanjo. Idiličen kraj za sprostitev, v vročem poletju pa super kraj za ohladitev. 



Pot sva nadaljevala proti dolini Lepeni. Cesta večino časa ponuja razgled na zelenomodro Sočo, ki teče le nekaj metrov ob asfaltni cesti v smaragdnih tolmunih. Mino Malih in Velikih korit, ki jih je izdolbla Soča, sva prispela do Šunikovega vodnega gaja, ki ga mnogi imenujejo zaklad narave. Kljub gozdni poti pod krošnjami iglavcev in dežniku sva bila premočena, a navdušena nad močjo narave in njenimi stvaritvami. Vrnila sva se v Bovec in se odpravila na večerjo v gostišče Sovdat, kjer so naju razvajali s kulinarinimi dobrotami. Priporočava! Nato pa sva se odpravila v hostel Bovec in prijetno utrujena potonila v spanec. 



Naslednjega dne sva se odpravila proti ledeniški dolini Trenti, ki leži v Triglavskem narodnem parku. Trenta je bila na mojem seznamu želenih destinacij že vse od gimnazijskih dni. Slike govorijo eno, a ko jo obiščeš, se ti zareže v srce, da je ne pozabiš kar tako. Dežela s sivo asfaltirano cesto ob najčistejši izvirski Soči, z redko poseljenimi alpskimi domačijami, s pogledom na okoliške dvatisočake in njihove gole vršace, s hladnimi jutri, čistim zrakom in mirom. Idilično. Tukaj se res zazdi, da se je čas ustavil. Obiskala sva alpski botanični vrt Juliana, se povzpela do izvira Soče in obiskala Kekčevo domačijo. 



Bovec–Log pod Mangartom–Ljubljana 
Vrnila sva se po isti poti in pri y-križišču Bovec–Kluže zavila desno proti Klužam, Mangartu in Italiji. Na poti proti Klužam sva se želela ustaviti v cerkvici svetega Lenarta. Ko sva med krošnjami dreves zagledala nekaj sivega, nama je postalo jasno, da poti do cerkvice ni. Niti parkirišča. Tako sva vklopila vse smerokaze in pakirala avto kar ob cesti. Gotska cerkev svetega Lenarta je mistična, skrivnostna in tako preprosta, v notranjosti ni razen oltarja in spominkov, ki so najverjetneje darilo ljudi, ničesar. Verjetno je ravno zaradi svoje skromnosti tako blizu ljudem in zato nekaj tako posebnega. 


Pot sva nadaljevala do trdnjave Kluže, spomenika obrambe pred turškimi vpadi, Napoleonovo vojsko in napadi v 1. svetovni vojni, nato pa čez Mangart, mimo italijanskega Rabeljskega jezera in Kranjske Gore nazaj proti Ljubljani. V vzvratnem ogledalu sva se še enkrat ozrla proti Soški dolini in ti tihoma vsak pri sebi obljubila, da se še vrneva. 


Instagram

Theme by BD