Social Media

Dioklecijanova palača v Splitu

Na poti z morja sva se ustavila v Splitu, saj sva želela obiskati Dioklecijanovo palačo. Nisva točno vedela, kaj pričakovati, zato je bil obisk še toliko zanimivejši, ogled pa obetavnejši. Za mogočnim velim obzidjem z velikimi arkadnimi okni naju je pričakalo antično mesto, polno prepletenih uličic, kot bi bila v labirintu, ateljeji, luštne kavarne in lokali, mediteranski dekor in bel kamen. 


Parkiranje v Splitu 
Prek aplikacije sva poiskala prosto parkirno mesto v okolici starega dela, plačala 2 uri parkiranja in se odpravila proti palači. Aplikacija je super, saj sproti prikazuje prosta in zasedena parkirna mesta, parkirnino plačaš prek MasterCarda, po pretečenem času pa ti ponudi možnost podaljšanja parkiranja, ne da bi moral do avtomobila in kupiti nov »listek«. 


Odpravila sva se proti marini, za parkom Josipa Jurja Strossmayera sva zagledala belo obzidje, pred njim kip Gregorja Ninskega (Statue of Gregory Nin) in tržnico belih miz, kjer so rokodelci in umetnik prodajali suvenirje. Vstopila sva skozi dvoja mogočna vrata (Zlatna vrata – nekoč glavna vrata v palačo) in zavila po tlakovani, skorajda dva tisoč leti stari rimski uličici v desno. Brez zemljevida, brez navigacije, kot prava turista izgubljena v množici. Le spogledala sva se in si mislila isto: »Waaau, to sploh ni palača. To je celo mesto.« 


Rimski cesar Dioklecijan se je rodil blizu Splita, okoli leta 295 našega štetja pa je dal zgraditi palačo v Splitu, ki mu bo služila v pokoju. Verjetno pa si ni mislili, da se bo palača skozi stoletja preoblikovala v pravo mesto, v katerem bodo dva tisoč let kasneje živeli ljudje, turisti pa se sprehajali po njegovih sobanah in se navduševali nad mestom. 


Dioklecijanova palača je eden najlepših, še ohranjenih primerov antične arhitekture na svetu. 



Pravokotni tloris palače je viden še danes. Dve glavni ulici sta mesto razdelili na kvartine in vodili do četverih vrat, ki so bili vstopne točke v mesto. Južni del palače je bil namenjen cesarju, severni del pa uradnikom in vojakom. Glavni gradbeni material je bil kamen z otoka Brač, ki še dandanes sije v svoji šampanjec beli barvi. 


Nekoč glavni tempelj so kasneje preimenovali v tempelj boga Jupitra. Danes je v njem krstilnica. Bolj kot mavzolej (ki je prazen) in krstilnica je zanimiv obokan strop z drobnimi reliefi. Vstopnina v krstilnico je 15 kun. 



Cesarsko preddverje – skozi katerega je nekoč prišel Dioklecijan do trga pred katedralo – je danes dostopno za turiste in do njega vodi krožna pot skozi nekdanje cesarjeve objekte. Nekaj posebnega je votel strop s pogledom v sinje modro nebo. Ravno ko sva se prebijala skozi gnečo turistov so v tem delu zazveneli glasovi dalmatinskih klap. 


Odpravila sva se na kavo na trg, kamor vodi pot, ki vstopa v mesto z morja. Našla sva še enega izmed številnih čudovitih lokalov s simpatičnim dekorjem. Lampiončki, svečniki, vazice pričarajo pridih morja, ki se ga vonja z druge strani obzidja. 


S terase lokala sva opazovala arhitekturo stavb, ki dokazuje preplet različnih zgodovinskih obdobij in stilov. Če so v notranjosti vidne prvine zgodnjekrščanske, bizantinske in zgodnjesrednjeveške umetnosti, tukaj ne gre spregledati beneških štukatur in barv. Nič čudnega, saj je Beneška leta 1420 prevzela mesto, ki je potem ostalo pod beneško oblastjo skoraj 4 stoletja. 


Za prijeten potep med starimi uličicami mesta, v miru popito kavo in dobro kosilo priporočam triurni obisk mesta Split. Ker sva se tukaj potepala na vročo avgustovsko soboto, je bila gneča res velika, posledično pa čakanje toliko daljše (tako v restavracijah kot za ogled cerkve in drugih zanimivosti).

Instagram

Theme by BD