Social Media

Roadtrip po Škotski: od Edinburgha do Glasgowa

Da bi nekega dne obiskala Škotsko, je bila moja dolgoletna želja. Vedno sem občudovala fotografije s škotsko pokrajino, strmimi klifi, čredami ovc in čudovitimi svetilniki. To poletje sva se odpravila na roadtrip po Škotski in jo doživela skozi lastne oči. Škotska ima čudovito pokrajino, ki je ponudila kuliso številnim filmom, siva ozka cesta se vije med obalo na eni strani in vznožjem višavja na drugi, srečanje z avtomobili poteka le na “odstavnih” pasovih, za dodatno dozo adrenalina pa poskrbita še vožnja po levi in prestavljanje z levo roko. Pogled na morje, škotsko višavje in jezera v daljavi je vsakih nekaj sto kilometrov zamenjal pogled na manjše, gručasto naselje kmetij in široka polja. Črede ovc in goveda so bila skoraj edina živa bitja, ki sva jih srečala. Pa seveda nadležni mini “komarji” midges. Pot od Edinburga do Glasgowa lahko traja 47 udobnih milj po avtocesti. Midva pa sva se odločila za manj udobno pot, dolgo 1000 milj, ki nama je prikazala pristno Škotsko v vsej njeni lepoti – v soncu, vetru in tudi neurju. 


V Edinburgu na letališču sva po začetnih težavah z rentanjem avtomobila v popoldanskih urah le prevzela najino sivo opel corso, ki je za naslednjih šest dni postala najin sopotnik. S corso sva v šestih dneh prepotovala tisoč milj (kar pomeni 1.600 km). Nasvet: pred odhodom si dobro poglejte drobni tisk ob retanju avtomobila in si vnaprej preračunajte, kdaj vam bodo trgali denar za namestitve z obročnih kartic. Naju je namreč ravno to stalo 6-urne izgube časa za potovanje zaradi čakanja na letališču, da so bile izvedene transakcije.


Tako sva morala improvizirati in sva črtala kar nekaj destinacij, predvidenih za ta dan (mesti St. Andrews in Perth ter labirint Scone Palace). Sva si pa ogledala grad Glamis, v katerem je mati vladajoče kraljice preživljala svoja otroška leta. Čudovit grad naju je navdušil z okolico, vrtovi, arhitekturo in spominsko sobo, namenjeno mami kraljice Elizabethe. 


Nalednjega jutra je bila prva postojanka grad Dunnottar. Med polji pšenice sva parkirala in se odpravila po potki do gradu. Ta je sicer v ruševinah, a je njegova okolica čudovita. Čakala naju je dolga vožnja proti severu. Zvečer sva prispela v Inverness, kjer sva spala. 


Odpravila sva se proti gradu Dunrobin Castle. Z zgornje strani (smer prihoda) je vidno pročelje, ki ni nič posebnega, zato sva se sprehodila ob morju in si grad ogledala s spodnje strani, kjer so lepi vrtovi in fontane. Naslednja destinacija je bila prazgodovinska najdba Carn Liath. Ta se nahaja čisto ob glavni cesti, na mini parkirišču sva pustila avto in se odpravila do najdbe. Če je ne bi imela označene v google maps-u, bi jo verjetno spregledala in peljala mimo. Sicer prekrita s travo, a zanimiva za ogled, prosto dostopna, brez vstopnine in brez turistov. 


Nadaljevala sva pot do mesta Brora, ki je znano po golf igrišču in plažah. Midva sva iz nahrbtnika potegnila jutranje zaloge hrane, ki sva jo kupila na poti, in na klopci uživala ob pogledu na morje. Zelo je pihalo, zato sva komaj uspela paziti na reči, da nama jih ni odnesel veter. Prav nič nisva zavidala kopalcem. Odpeljala sva se naprej proti severu. Naslednja postojanka je bila vasica Ulbster, kjer sva si ogledala stopnice Whaligoe Steps in se pogrela v majhni, luštni kavarni tik ob poti, ki vodi do stopnic. Ob prihodu nisva bila prepričana, ali sva sploh prišla prav. Parkirala sva in srečala gospoda, za katerega se je izkazalo, da je vnuk enega od zadnjih ribičev, ki so tukaj delali. Vzel si je čas in nama predstavil kraj, legendo o nasedlem kitu in razložil, kako je izumrl ribolov. 


Nadaljevala sva pot do rta čisto na severovzhodu Škotske, to je kraj John O'Groats. Ko sva zavila iz vasice proti svetilniku, se je že tako ozka cesta zožila, pot pa so nama zaprle ovce, v njihovem tempu sva počasi nadaljevala proti parkirišču. Ovce so se pasle, ne da bi se dale motiti ob radovednih turistih, veter pa ni in ni ponehal. Komaj sva prilezla do roba in pred seboj zagledala strme klife in skale, ki so jih valovi izbrusili v špice iz vode. Še nekaj vožnje naju je čakalo so mesta Thurso, kamor sva prišla ob sončnem zahodu. 


Po nekaj miljah vožnje sva prišla do jame Smoo Cave, ki je odprta za turiste. Čisto blizu se nahaja vasica Durness. Ravno v času najinega obiska so se pred kampom odvijale Highland Games, slovite škotske igre, ki jih prirejajo vsako leto že od leta 1866. Po stopnicah Durness Sango Sands sva se odpravila do razgledne točke, od koder je lep razgled na morje in plaže. Med potjo sva uživala v razgledih, ki jih ponuja Škotska. Nenačrtovano sva v daljavi ob jezeru zagledala ruševine gradu. Odpeljala sva se bližje in ugotovila, da gre za grad Ardvreck. Naredila sva postanek, nato pa nadaljevala proti pristaniškem mestu Ullapool, kjer sva nameravala pojesti kosilo. Tokrat sva se odločila za ulično prehrano, ki sva jo našla prek TripAdvisor-ja. Naročila sva si koruzno juho in polenovko v tortilji. Zvečer sva prispela na otok Skye, spila zasluženo pivo in popadala v posteljo. O tem, kaj vse sva si ogledala na otoku Skye, pa tukaj


Žalostna, da je pred nama zadnji dan roadtripa, sva zapustila otok in se odpeljala proti gradu Eilean Donan Castle (več tukaj). Grad je čudovit, ker sva ga obiskala v jutranjih urah, sva se izognila gneči turistov. Če bi bila plima, bi bila okolica gradu še veličastnejša, tako pa so naju pričakale pod kamnitim mostom rjavozelene alge. 


Naslednja postojanka je bil viadukt Glenfinnan Viaduct, ki je – zahvaljujoč Harryju Potterju in njegovi druščini – postal svetovna atrakcija. V mestu Fort William sva zavila z glavne poti in se ob jezeru Loch Eil odpeljala proti razgledni točki. Tukaj sva imela veliko srečo. Sonce je sijalo, ko sva se odpravila v smeri puščic. Ko sva prišla do viadukta, sva najprej opazila nekaj deset turistov, ki je stalo pod vznožjem s fotoaparati v rokah, šele po nekaj minutah sva se ozrla naokoli in ugotovila, da je ves hrib za nama in na okoliških bregovih poln turistov. Začela sva spraševati, kdaj pripelje vlak, nihče ni vedel točnega odgovore, le da zdaj enkrat. Enajst minut čez 15.00 smo ga najprej zaslišali, nato še videli. Ko se je peljal mimo, je potrobil, para pa se je vila po zraku v megleni piš še nekaj sekund. V trenutku, ko se je vlak odpeljal, se je ulil dež. Vsi smo stekli do parkirišča, le redki so ostali in v objektiv ujeli vlak še pri povratku. 


Skozi čudovito pokrajino Glen Coe sva se odpravila proti Glasgowu (več o mestu tukaj), kjer sva vrnila avto in uživala še zadnja dva dneva na Škotskem. 



Nasveti: 
- Dobro preberite vse informacije glede najema avtomobila in res ne pozabite – preden ga vrnete – napolniti rezervoarja. 
- Preračunajte si, kdaj vam bodo trgali zneske s kreditnih kartic. 
- Rezervacije nočitev, letalskih kart ter avtobusnih in železniških prevozov opravite nekaj mesec pred odhodom, saj se cene do poletja ves čas dražijo. 
- Avgusta je na Škotskem glavna sezona, zato – če le imate možnost – se izogibajte meseca avgusta. 
- Midva sva se želela od Londona do Edinburgha odpraviti z vlakom, a je bila karta zelo draga (prepozno sva nakupovala karte), zato sva se odločila za avtobus. Tja sva izbrala dnevno vožnjo, nazaj nočno. Nikakor ne bi izbrala obratno, saj so avtobusni neudobni, vožnja pa se zelo vleče. V London sva se vrnila izmučena in let domov oba prespala. 
- Škoti so zelo prijazni, radi imajo humor in zlahka bodo začeli pogovor z vami. 
- Na Škotskem kljub poletju ni vročine (kot jo poznamo mi), ves čas piha. 
- Najbolj znana jed je fish&chips, poskusite pa tudi polenovko in ostrige ter pravi škotski viski. 
- Nakupe sva opravljala v trgovinah Co-op, njihove poslovalnice najdete po vsej Škotski, izbira je velika, cene so zmerne, hrana pa kakovostna.

Instagram

Theme by BD